ZEMLJA

Zdrava zemlja neprekinjeno funkcionira kot vitalen in živ ekosistem, ki trajno vzdržuje rastline, živali in ljudi.  Je osnova in potencial za zdrave rastline in velik pridelek na popolnoma naraven način. Brez stroškov za draga in strupena kemična sredstva za zatiranje bolezni in škodljivcev. Brez stroškov za umetna gnojila za prisiljeno skromno rast posevkov.

Vsi, ki delamo z in za zemljo, ki imamo radi njen vonj in z njo umazane roke, moramo zanjo skrbeti in negovati življenje v njej in na njej.

Osnovni material zemlje je mineralna komponenta iz kamninske podlage. Pesek, melj in glina. Ponuja izobilje rastlinam potrebnih hranil: kalcij, magnezij, fosfor, kalij, bor, žveplo, natrij, cink, molibden …. skoraj vse, kar potrebujejo rastline, ljudje in živali. A ta hranila so v svoji osnovni obliki rastlinam nedostopna. Potrebujemo bakterije in glive, ki s svojimi encimi potegnejo hranila iz kristalnih oblik mineralne komponente, jih zadržijo in tako preprečijo njihovo izpiranje.

Je snov, ki vsebuje ogljikove vezi, proizvedene pri fotosintezi. Organsko snov tvorijo odmrli rastlinski in živalski ostanki v različnih fazah razgradnje in eksudati. Organska snov je skladišče hranil za bakterije in glive.

So najbolj vitalen del zemlje. Brez organizmov in mikroorganizmov zemlja ni zemlja, je jalovina. Mikroorganizmi z rastlino neposredno sodelujejo in komunicirajo. Rastlina ve, kaj potrebuje, ljudje si zgolj domišljamo kaj “rastlini manjka”. Bogata raznolikost mikro življenja v zemlji je bistvenega pomena za rast in zdravje rastlin. Agresivno oranje in prekopavanje zemlje ter uporaba pesticidov, herbicidov, fungicidov in anorganskih gnojil, ima za posledico mrtvost obdelovalne zemlje, brez organizmov. Ta dejanja jih režejo, mečkajo, stiskajo, jim jemljejo vodo in jih ubijajo. Ko ubijemo življenje v zemlji, rastline ne morejo izkoristiti v zemlji prisotnih hranil. Rast rastlin je na takih površinah povsem odvisna od vsakoletnega vnosa vodotopnih soli, to je umetnih gnojil.

Temperatura, voda, svetloba so dejavniki, ki jih določa narava oziroma planet. Nanje nimamo direktnega vpliva. Z dodatnimi ukrepi lahko dane pogoje omilimo ali izboljšamo.

ŽIVLJENJE V ZEMLJI – THE SOIL FOOD WEB

Za prehrano in zdravje rastlin skrbi mreža dobro uigranih aerobnih mikroorganizmov. Naša naloga pri tem je samo da:
– skrbimo za kar največjo raznolikost vrst prisotnih mikroorganizmov iz funkcionalnih aerobnih skupin
– je zemlja vedno pokrita z zastirko ali še bolje s pokrivnimi rastlinami in
– s svojimi dejanji ne povzročamo zbitosti zemlje, tako da je ta vedno aerobna

Ob dobro ustvarjenih pogojih bo narava sama delovala in poskrbela zase in za nas. Koristni aerobni mikroorganizmi, ki skrbijo za prehrano in zdravje rastlin skupaj z ostalimi organizmi tvorijo Soil Food Web ali po naše Zemljino Prehrambeno Mrežo. Rastlini zagotovijo vsa hranila (ne le NPK) skozi njeno celotno dobo rasti.

So z rastlinami neposredno povezane. Rastlina jih s svojimi izločki (eksudati) zbudi, privablja, hrani in z njimi komunicira. Aerobne bakterije in glive v zameno za te piškotke in tortice proizvajajo encime, ki razgradijo organsko snov in kristalno strukturo mineralne komponente in pridobijo hranila, ki jih rastlina potrebuje v danem času razvoja. Hkrati jo s svojo veliko biomaso varujejo in ščitijo pred škodljivci in bolezenskimi organizmi. Aerobne bakterije in glive z mikro in makro agregati gradijo strukturo zemlje, da lahko prodirajo korenine, kisik in voda globoko v zemljo. Dobro strukturirana zemlja je lahko aerobna tudi do 26 km globoko.

BAKTERIJE

So enocelični mikroorganizmi. Funkcije koristnih aerobnih bakterij so številne. Ko rastejo, proizvajajo glomalin. Lepilu podobno maso, ki lepi pesek, melj, glino in organsko snov. Nastali mikroagregati so opeke, najmanjši gradbeni elementi, začetek strukturiranja zemlje. Izvajajo razgradnjo organske snovi, pridobivajo hranila, jih obdržijo in s tem preprečijo njihovo izpiranje v podtalnico. Pretvarjajo elementarni dušik iz ozračja v organske kombinacije, aminokisline in proteine, zlahka uporabne v bioloških procesih. Glomalin je alkalen, zato ima zemlja, dominantna z bakterijami, alkalen ph (nad 7). Oblika dušika v taki zemlji je nitrat NO₃-.

GLIVE

Tudi glive proizvajajo glomalin, nekoliko manj kot bakterije. Rastejo v obliki nitk (hife), ki povežejo mikroagregate v makroagregate, iz opek gradijo zidove in stavbe. Dobro strukturirana zemlja preprečuje erozijo in zbitost zemlje ter omogoča dober prehod zraka, vode in korenin vse globje in globje. Koristne aerobne glive imajo podobne funkcije kot aerobne bakterije. Dodatno so glive zelo učinkovite pri pridobivanju kalcija. Glive sproščajo šibke organske kisline, zato je z njimi dominantna zemlja rahlo kisla (ph 5,5 do 7). Oblika dušika v zemlji, dominantni z glivami je amonij NH₄⁺.

SKLADIŠČENJE OGLJIKA

Glive imajo posebno vlogo pri skladiščenju ogljika, s čimer znatno zmanjšujejo negativne učinke podnebnih sprememb. Znanstveniki opozarjajo, da zgolj zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ne bo dovolj da ustavimo podnebne spremembe. Če dvignemo biomaso gliv v zemlji na vsaj 300 mikrogramov na gram zemlje in imamo ob tem prisotne vse funkcionalne skupine aerobnih organizmov, lahko damo nazaj v zemljo do 20 ton CO₂ na hektar na leto! Glive rastejo kot dolge ozke cevke (hife), ki so skoraj v celoti iz ogljika. Ko gliva raste, postaja vedno daljša, njene stene pa vedno debelejše, kar pomeni več shranjenega ogljika. Če naši zemlji vrnemo biologijo, jo oživimo s ciljem, da ta postane rodovitna na naraven način, lahko s temi dejanji istočasno poskrbimo za zmanjšanje podnebnih sprememb s skladiščenjem CO₂ nazaj v zemljo. Teoretično bi lahko Slovenija na ta način iz ozračja odstranila nekaj manj kot 10 milijonov ton CO₂ letno.

2. PROTOZOE (PRAŽIVALI), NEMATODE (GLISTE), MIKROČLENONOŽCI IN DEŽEVNIKI

Za kroženje hranil potrebujemo organizme višje stopnje. Ti so plenilci. Ko plenilec poje svoj plen, pri tem sprosti hranila in jih naredi rastlinam dostopna. Na pravem mestu – v območju korenin. Rastlina sprejme ta vodotopna hranila s preprosto difuzijo in jih takoj pretvori v organsko obliko – veže na molekule sladkorja (C-C vezi), ki jih je naredila s fotosintezo.

V želji, da bi naša obdelovalna zemlja postala mehka, puhasta in zračna, jo obračamo, prekopavamo, okopavamo in orjemo. S temi dejanji ji škodimo:
– pri fizičnih posegih mečkamo, režemo, stiskamo, ubijamo in preganjamo vse njene koristne mikro in makro organizme
– v globini fizične obdelave se tvori zbita in stisnjena zemlja, pod njo nastaja anaerobno področje brez kisika
– dež, ki pada na golo zemljo povzroča veliko zbitost, še posebej poletni dež

Ko pride voda do nivoja zbitosti, tam zaostaja ali odteka, odvisno od terena. Korenine so prisiljene rasti vodoravno namesto navzdol.

ZBITOST ZEMLJE

Glede na raziskave, ki so jih opravili na Penn State Univerzi (Penn State College), se začnejo težave pri prodiranju korenin v zemlji z gostoto zbitosti nad 100 psi (7 bar). Bolj kot se veča zbitost, večje težave imajo korenine pri rasti v globino. Rast korenin linearno pada z gostoto zbitosti in se popolnoma ustavi pri 300 psi (21 bar).

NEGATIVNI UČINKI ZBITOSTI ZEMLJE

Obdelovalci zemlje se vse premalo zavedamo dejavnikov, ki zbitost povzročajo in posledic, ki jih ima zbitost na naše rastline. Ter krivimo vreme za slabo letino in napad škodljivcev in bolezni. Negativni učinki zbitosti zemlje so:
– kisik, voda in korenine ne morejo prodreti globje
– rastline in drevesa rastejo s kratkimi, plitkimi koreninami
– zastajanje vode, luže na površini, poplavljanje, odtekanje vode
– rastlina ima omejen dostop do hranil, vode in kisika, kar ji povzroča stres in slabo rast, pridelek je zmajšan do 37%
– slabotna in stresna rast rastlin privabi škodljivce in bolezni
– ob sušni sezoni je potrebno namakanje, ker korenine ne pridejo do globinskih rezerv vode
– ob večjih deževjih se korenine utapljajo, poveča se obolevanje in umiranje korenin, zaradi pomanjkanja kisika postaja zemlja anaerobna z vsemi negativnimi posledicami
– slabša kaljivost zaradi oblikovanja skorje
– rast mahov
– erozija zemlje, zdrs zemlje na pobočjih

KEMIJA ZA ZATIRANJE PLEVELOV, BOLEZNI IN ŠKODLJIVCEV

Da bi izboljšali rast in pregnali bolezni in škodljivce, ki jih privabljajo slabo prehranjene rastline, prekomerno gnojimo z anorganskimi gnojili in škropimo z vsemi možnimi strupi, ki jih kemična industrija sestavi. Vsa anorganska gnojila so vodotopne soli, ki rastlinam in organizmom odvzemajo dostopno vodo.

Rastline potrebujejo hranila postopno skozi rastno sezono. Viški, ki jih na začetku sezone natrosimo, se tako izpirajo v podtalnico in zastrupljajo vse na svoji poti. S pesticidi, herbicidi, fungicidi in insekticidi smo prekrili svoj lepi planet. Vsi so namenjeni ubijanju. Ob najmanjšem žužku, ki ga najdemo, ob vsaki pikici, ki se pojavi na listu, je naša prva misel: s čim naj škropim, s čim naj uničim.

Koliko teh strupov resnično doseže svojo tarčo – prizadeto obolelo rastlino in kaj se zgodi s preostalimi procenti nanosa? Strupe nanašamo na več načinov: od kapalke do letal. Od načina nanosa je odvisen procent, ki dejansko doseže svoj cilj. Le od 0,0000001% do 0,02% pesticidov in insekticidov doseže ciljne škodljivce, pravijo raziskave (David Pimentel 1995, Graham-Bryce 1975). Količina fungicidov, ki dosežejo patogene glive ima še manjši procent v primerjavi s pesticidi in insekticidi. Ker je njihova tarča manjša. Največji procent doseganja namena imajo hebicidi. Pri škropljenju koruznega polja poročajo od 0,1 do 5% doseganja plevela.

Vsa ta sredstva za kemično zatiranje škodljivcev in bolezni so v rastni dobi rastline uporabljena večkrat, odvisno od posevka ali pridelka. Kam gre vsa ta količina kemijskih strupov? Kakšne so posledice naših nespametnih dejanj?
Zastrupljamo zemljo, vodo, zrak, ubijamo vse od enoceličnih organizmov do sebe. S strupi, za katere po nepotrebnem zapravljamo svoj denar.